»Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene.«

»Imamo skupino ljudi, starejše, kronične in duševne bolnike, ki se jih to tiče. Kajti če bi se evtanazija uzakonila, bi vsi ti ljudje čutili pritisk, da se umaknejo iz življenja.«

»Ne želimo pa na način, kot je bil predlagan, sodelovati pri zaključku življenja svojih bolnikov, za katere smo čez dolgo obdobje skrbeli in z njimi vzpostavili odnos.«

»Noben zakon ni nad kodeksom zdravniške etike. Raje vrnem zdravniško licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.«

»Ali je avtor našel dovolj mračnih besed in stavkov, da bi razsvetlil bralce, tudi tiste, ki niso nikoli izkusili velikega pomanjkanja in trpljenja?«

»Pomembno je, da najprej naredimo vse, kar je mogoče, da smo tistim, ki se poslavljajo od življenja, blizu in da ohranjamo njihovo dostojanstvo.«

»Smrt je del življenja, ki nas čaka na koncu naše poti. Kakšen bo naš odnos do življenja, takšen bo naš odnos do smrti.«

»Kar je škof Štumpf zapisal, torej da gre za boj med življenjem in smrtjo, je dejstvo. Mislim, da se vsak škof s tem strinja.«

»In seveda o posameznih rešitvah, kako vrednote kot so vrednost življenja, možnost odločanja o samem sebi in nedotakljivost življenja na pravi način uravnotežiti, da bi dobili družbeno in pravno usklajeno rešitev.«